Zakaj sem to zapisal? Kajti še nikoli me ni motila kakšna malenkost, dokler pisarniški stol ni škripal dan za dnem od moje sodelavke v pisarni. Prav spominjam se, kako lepo mi je bilo, ko sem naredil korak naprej in zamenjal službo, ker se je ravno pojavilo novo delovno mesto v podjetju, kjer bi si želel delati. Vse je bilo lepo in prav in kmalu sem delo tudi začel opravljati. Moram priznati, da me na začetku, ko je pisarniški stol škripal še ni toliko motilo, ker sem bil nov in sem bil poglobljen v svoje delo, da bom čim prej prišel noter in lahko delal vse kot je potrebno.

Saj veste, potem pa pridejo dnevi, ki so bolj naporni in vse te začne nervirati, tako sem tisti dan slišal čisto vsako škripanje stola, komaj sem zdržal do konca delovnega dne. Nisem se obremenjeval, da pisarniški stol škripa že skoz, ampak me je motilo samo tisti dan. No to sem jaz mislil, pa na žalost ni bilo tako.

Moji dnevi so postali grozni, kajti od tistega dne naprej sem ta pisarniški stol in njegovo škripanje slišal skoz, enostavno nisem ogel več izklopit in vsak dan, ko je minil, mi je šlo bolj na živce. To pa je bil velik problem, kajti nisem mogel iti do sodelavke in ji reči: »Hej, daj zamenjaj si ta stol, kaj ne vidiš, da ti skoz škripa.«

Nekaj časa sem zdržal in kasneje, ko sem bil že bolj vpeljan v delo in sodelavce in sem z njimi imel sproščen govor, sem seveda izkoristil in rekel, da njen pisarniški stol pa res zelo škripa in če jo to nič ne moti. Nisem mogel popolnoma nič, kajti rekla je, da jo to sploh ne moti, ko se zatopi v svoje delo in da ji ta pisarniški stol zelo paše za njeno hrbtenico. Še danes delam z škripajočim stolom. …